[ nazaj | naprej | uvod | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 applet | definicije ]

Takšna shema je možna samo v primeru, če imamo neskončno hiter disk, kar v realnosti ni
dosegljivo. Zato smo zgornjo frekvenco označili s f^*₂(N₂). Presečišče krivulj f₂(N₂) in f^*₂(N₂)
predstavlja analitično dobljeno vrednost N₂, ki velja v za naš sistem.

Krivulje vseh treh frekvenc so prikazane na spodnji sliki:

Iz slike se da lepo razbrati, kaj se dogaja, če spreminjamo vrednosti parametrov:

• povečanje stopnje multiprogramiranja N nam poveča prepustnost, ampak le do
  njene maksimalne vrednosti 1/t_CPE. Od tod naprej se večajo samo še vrste.
• enak rezultat dobimo, če izboljšamo fizične zmogljivosti diska (večja gostota zapisa,
  hitrejša rotacija) ali izberemo boljši algoritem razvrščanja zahtev za disk.
• podoben efekt dobimo s spreminjanjem parametrov programskega bremena. Če
  zmanjšamo število zahtev za disk n_DSK, s tem povečamo prepustnost. Če skrajšamo
  čas t_CPE, s tem povečamo N₁, kar nam poveča prepustnost, vendar se nam hkrati
  zniža vrednost maksimalne prepustnosti.