Oktobra 1987 se je prof. dr. Damjan Zazula zaposlil na takratni VTO Elektrotehnika, računalništvo in informatika s polovičnim delovnim časom. Polovično je ostal zaposlen v Gorenju v Velenju. Že leta 1988, predvsem pa 1989 se je pogovarjal s predstojnikom VTO prof. dr. Jožetom Voršičem o možnosti, da v okviru takratnega Inštituta za računalništvo in informatiko ustanovi svoj laboratorij. Ker je bil prof. Zazula še brez asistenta, saj je vaje pri svojih predmetih vodil sam, najprej ni bilo potrebe po dodatnih prostorih, ki bi lahko pripadli novemu laboratoriju.
Od 1993 naprej smo izvedli več skupnih projektov z raziskovalci iz Francije, Institut de Recherche en Cyberntique de Nantes. Ob enem od projektnih obiskov je leta 1997 nastala zgornja fotografija.
20. oktobra 1989 pa se je prof. Zazuli pridružil doc. dr. Danilo Korže, takrat še asistent-stažist in doktorski študent. Vodstvo VTO mu je dodelilo delovno mesto v prostoru G-218a. Istočasno je pristalo, da se začne oblikovati nov laboratorij, ki smo ga poimenovali Laboratorij za sistemsko programsko opremo, saj je bila na to tematiko vezana njegova takratna pedagoška in raziskovalna dejavnost. Zadolženi smo namreč bili za izvajanje predmetov Osnove sistemske programske opreme, Sistemska programska oprema, Zmogljivost in vrednotenje računalniških sistemov ter Digitalno procesiranje signalov.
Prostor G-218a je bil razdeljen na tri tretjine. Eno je že od prej zasedal prof. dr. Ivan Rozman s svojim Laboratorijem za informatiko, drugo tretjino je dobil prof. dr. Bruno Stiglic za Laboratorij za umetno inteligenco, ki je prav tako bil ustanovljen takrat, tretja tretjina pa je pripadla Laboratoriju za sistemsko programsko opremo. Formalno je bila organiziranost Inštituta za računalništvo in informatiko z novimi laboratoriji potrjena 23. aprila 1990.
S prostori je Laboratorij za sistemsko programsko opremo dobil tudi nekaj pisarniške opreme. Računalniško opremo pa je bilo treba prislužiti, za začetek v okviru projekta Avtomatiziran prenos zbirk med osrednjimi računalniki tipa VAX in oddaljenimi mikro računalniki tipa IBM XT/AT, ki smo ga izvedli za Gorenje Commerce iz Velenja leta 1990.
Prvi razvojno-raziskovalni projekt, s katerim smo uspeli na razpisu Ministrstva za znanost in tehnologijo, so nam odobrili jeseni 1991. V projektu z naslovom Sistem za računalniško podporo odločanju v kardiologiji smo sodelovali z Gorenjem Point iz Velenja ter s Fakulteto za elektrotehniko in Inštitutom »Jožef Stefan« iz Ljubljane. S tem projektom se je težišče znanstvenih raziskav v laboratoriju začelo prevešati k obdelavi signalov in razpoznavanju vzorcev, pozneje pa še k obdelavi slik in računalniškemu vidu. Slednje se je intenziviralo leta 1995, ko smo se povezali s prof. dr. Veljkom Vlaisavljevićem iz takratne Splošne bolnice Maribor.
Hitra rast zadolžitev je zahtevala širitev laboratorija: 1. februarja 1992 se je zaposlil dr. Andrej Šoštarič, najprej kot tehniški sodelavec, od oktobra istega leta naprej pa kot asistent-stažist. Maja 1993 se nam je pridružil še dr. Dean Korošec, ki je začel kot raziskovalec-pripravnik, od julija 1993 pa je imel status mladega raziskovalca. Jeseni 1994 se je v laboratorijsko delo vključil prof. dr. Božidar Potočnik, takrat študent računalništva.
Raziskovalni potencial laboratorija je naraščal in postajal mednarodno prepoznaven. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je bil prof. Zazula v letih 1991 in 1992 gostujoči profesor na ETH v Zürichu, od 1993 do 1998 pa na Ecole Centrale de Nantes v Franciji. Tako smo se že leta 1993 uspeli priključiti projektu Restoration of Muscle Activity through FES and Associated Technology (RAFT), ki ga je znotraj 4. evropskega okvirnega programa koordiniral prof. dr. Antonio Pedotti iz Milana.
Pomembno prelomnico v delovanju Laboratorija za sistemsko programsko opremo pomeni selitev v nove prostore. Poleti 1998 je vodstvo fakultete s takratnim dekanom prof. dr. Božidarjem Hribernikom dovolilo gradbeni poseg v E-objektu. S sredstvi iz projekta TEMPUS NICE, ki smo ga izvajali skupaj z laboratorijem prof. dr. Petra Kokola, in s fakultetnim sofinanciranjem smo v kratkem času zgradili nove laboratorijske prostore in računalniško učilnico E-110.
Novi prostori, nove zaposlitve, novi domači in evropski projekti, poglabljanje mednarodnega sodelovanja, kompetenčni center, snovanje novih študijskih programov – Laboratorij za sistemsko programsko opremo se neprestano izpopolnjuje in si zastavlja nove, še smelejše cilje. Za naslednjih 25 let.
