Spomini na akad. prof. dr. Zvonka Fazarinca

V začetku leta – 9. januarja 2023 – se je v Kaliforniji izteklo življenje vizionarja, inovatorja, raziskovalca, mentorja in promotorja na področju naravoslovja, elektrotehnike in računalništva, mednarodno uveljavljenega znanstvenika in ponosnega Slovenca akademika prof. dr. Zvonka Fazarinca.

Zvonko Fazarinc se je rodil v Medlogu pri Celju 17. januarja 1928 v zavedni slovenski družini. Njegov stari oče je bil veleposestnik in veletrgovec, v njegovi gostilni so se shajali celjski intelektualci. Delo na kmetiji in srečevanje z razgledanimi gosti je pomagalo utrditi Zvonkov neizčrpen vir energije in odločnosti. Rad se je spominjal, kako je kot mlad fant jahal domače konje do Savinje, kjer jih je okopal in očedil.

Po končani gimnaziji v Celju je študiral elektrotehniko v Ljubljani. Že kot predšolski otrok se je odločil, da bo njegova poklicna pot povezana s tem področjem. Diplomiral je leta 1953 in se zaposlil na Inštitutu za elektrozveze, kjer je razvijal usmerjeno telefonijo na ultrakratkih valovih.

Še kot študent si je z ženo Drago ustvaril družino. Rodila sta se jima hčerka Bojana in sin Darko. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se mnogi mladi inženirji odločali za doktorski študij v tujini, saj se jim je s pridobljenim doktorskim nazivom odpirala možnost zaposlitve v domačem akademskem okolju. Tako je tudi Zvonko Fazarinc leta 1959 poslal prošnjo za študij na Univerzi Stanford v Kaliforniji. Študij so mu odobrili, in kot je pozneje samoironično pripovedoval, je ob odhodu svojim doma izrazil prepričanje, da ne odhaja za dolgo, saj se z doktoratom lahko vrne prej kot v enem letu. Ob prihodu na Stanford je svojega mentorja vprašal, ali bo lahko doktoriral prej kot v enem letu. Mentor ga je začudeno pogledal in mu pojasnil, da doktorske raziskave trajajo pet do šest let.

Novica je delovala kot hladen tuš. Ni si znal predstavljati, da bi moral biti tako dolgo ločen od svoje družine. Žena Draga je medtem že uspešno gradila kariero gledališke igralke v Ljubljani, a tudi njej sta bila družinsko življenje in povezanost z Zvonkom najpomembnejša. Z otrokoma se je odpravila čez Atlantik.

Doktoriral v štirih letih. Čeprav sprva ni razmišljal o zaposlitvi v Silicijevi dolini, ga je prijatelj dr. France Rode pregovoril, da je poslal prošnjo podjetju HP. Leta 1965 je bil sprejet v razvojni laboratorij, kjer je kmalu pritegnil pozornost obeh ustanoviteljev in direktorjev podjetja, Billa Hewletta in Davida Packarda. Prvi se je bolj posvečal iskanju novih raziskovalnih izzivov, drugi pa je skrbel za pravočasno in uspešno izvedbo zastavljenih razvojnih projektov. Ves čas je bil v stiku z zaposlenimi. Prvo srečanje z njim se je Zvonku Fazarincu vtisnilo globoko v spomin. Packard ga je povprašal o njegovem počutju v firmi, Zvonko pa je iskreno odgovoril, da doživlja v HP-ju pravi socializem, dosti prijaznejšega, kot ga je videl v Jugoslaviji. Packardu odgovor ni bil všeč. Zvonko je šele kasneje ugotovil, da so v tistih letih v Združenih državah silovito preganjali vse, kar je spominjalo na socializem oziroma komunizem.

Ravno v času, ko je Zvonko Fazarinc prišel v HP, so jih močno pestile težave z diodami za izjemno kratke impulze v merilnih in mikrovalovnih aparatih. Hewlett se je zavedal zahtevnosti problema in ko je Zvonku dodelil raziskavo vzrokov za težave, ni pričakoval skorajšnje rešitve. Toda Zvonko je presenetil vse, saj je hitro našel odgovor. Uspelo mu je, ker se je analize lotil na inovativen način, in sicer s simulacijskim programom, ki ga je napisal za takrat popolnoma nov HP-jev miniračunalnik. Njegovo pionirsko delo na tem področju se odraža še danes v svetovno znanem računalniškem paketu SPICE za analizo analognih elektronskih vezij.

Sledili so novi projekti, pri katerih pa je že imel vodilno vlogo. Dodeljevali so mu mlade inženirje in študente na praksi, kajti prepoznali so njegov karizmatični stil vodenja, pronicljivo ocenjevanje posameznikovih sposobnosti in entuziastične motivacijske spodbude. Vključevali so ga tudi v druge projekte, recimo v razvoj prvega žepnega kalkulatorja. Pozneje se je spominjal, kako je Packard privihral v laboratorij in naznanil Hewlettovo odločitev, da v šestih mesecih izdelajo kalkulator v žepni velikosti. Razvijalci so bili iznenadeni, saj je bilo takrat delujoče prototipno vezje razpredeno čez dve laboratorijski mizi. Zato se jim je zdelo nujno, da pojem »žepni« dobi čim večje dimenzije. Do odločujočih mer so prišli tako, da so se v popoldanskem času pretihotapili do Packardove pisarne in izmerili žep na njegovi delovni halji.

Zvonko Fazarinc je istočasno prevzel predavanja o polprevodnikih na elektrotehniškem oddelku Univerze Stanford. Vedno je želel biti nazoren in pravilno razumljen, zato je svoje obširno teoretično razumevanje problemov predstavljal na preprost način, podprt s poučnimi zgledi. Za predavanja na Stanfordu je razvil učne simulatorje za prikaz fizikalnih dogajanj v polprevodnikih. Pozneje jih je dopolnil še s simulacijo prenosnih vodov.

Leta 1976 se je raziskovalcem pod njegovim vodstvom porodila zamisel, da bi lahko satelitske signale uporabili za določanje položaja na površini Zemlje. Vedeli so, da ameriška vojska s svojim satelitom pozicionira strateško pomembne točke. Zvonko Fazarinc je pozneje večkrat razlagal, kako so od vojaških oblasti uspeli dobiti dovoljenje, da so en kanal na vojaškem satelitu lahko uporabili v civilne namene. Na osebni avto so montirali parabolično anteno in signal spremljali na računalniku. Peljali so se proti San Franciscu, trajektorija, ki so jo računali in risali na zemljevidu, pa je plesala »bolj ali manj« vzporedno z avtocesto. Bili so navdušeni. Vodilni pri HP pa se niso odločili za nadaljnji razvoj širše uporabne aplikacije in so idejno tehnološko zamisel prodali drugi firmi. Danes jo vsi poznamo kot globalni sistem pozicioniranja (GPS).

Leto 1978 pomeni v karieri Zvonka Fazarinca pomemben preskok. Pri HP so takrat ustanovili Laboratorij za elektronske instrumente in ga postavili za direktorja. Laboratorij je deloval v zgradbi, nekoliko oddaljeni od ostalih razvojnih laboratorijev pri HP. Takratni zaposleni so poudarili, da jim je kot direktor puščal avtonomijo pri delu in razporejanju delovnega časa. Popolnoma je zaupal svojim raziskovalcem, tako da v zgradbi niso imeli varnostnika, zaposleni pa so lahko kadarkoli vstopali s svojimi magnetnimi karticami. Uvedel je tudi elektronske komunikacijske povezave z vsemi oddelki pri HP in spodbujal usklajevanje raziskav s pomočjo elektronske pošte. Omrežje je delovalo še mnogo let kasneje, čeprav ni prešlo na optična vlakna, kar je bil njegov vizionarski namen že od samega začetka.

Vendar pa ni skrbel samo za svojo strokovno in znanstveno rast, temveč se je predano posvečal tudi svoji družini. V idiličnem okolju Portola Valley, nedaleč stran od HP-jevih laboratorijev v Palo Altu je zgradil družinsko hišo. V pritličju je imel svoj domači laboratorij, ki mu je pravil pisarna. Z ženo Drago sta gostoljubno sprejemala znance in prijatelje, posebej pa sta bila navdušena, če sta lahko gostila obiskovalce iz Slovenije. Zelo sta se zavzela za slovenske raziskovalce, ki so konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prihajali v Silicijevo dolino, da so se spoznavali s postopki načrtovanja in izdelave mikroelektronskih integriranih vezij. Znanje so prenašali v Slovenijo, mnogi med njimi so zasedli odločujoča mesta na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani in v slovenskih inštitutih ter podjetjih.

Neusahljiv vir idej in volje je Zvonka Fazarinca gnal v načrtovanje počitniške hišice. V bližini Montereya, kjer je največji ameriški oceanarij, je leseno hišico z njemu lastno vztrajnostjo, iznajdljivostjo in spretnostjo zgradil in opremil z naprednimi gospodinjskimi in varnostnimi sistemi. Ob priložnosti je pokazal na stropne tramove v dnevni sobi. Sam jih je lastnoročno namestil. Ker bi v celoti bil posamezen tram pretežak in ga ne bi mogel sam dvigniti do prave višine, jih je sestavil iz lamel. Te je drugo za drugo dvignil na podpore in ko so bile na svojih mestih, jih je povezal in zlepil. Kasneje mu je večkrat pomagal vnuk Adam, rad se je družil z dedkom in se zgledoval po njem. Zvonko je ponosno govoril o njem, zadovoljen je bil z njegovim študijem mikrobiologije, še bolj pa, da se je po diplomi posvetil raziskavam genskih tehnologij. Ko pa se je Adam poročil in se mu je rodila hčerka Žada, sta bila Zvonko in Draga ob pravnukinji čisto raznežena. Kot razširjena družina so se veliko družili s svojimi sorodniki iz Slovenije, predvsem z Zvonkovo sestro Elviro.

Zvonko in Draga Fazarinc sta bila predana rodoljuba. Aktivno sta se vključila v osamosvojitvena prizadevanja Slovencev. Rojaki v Kaliforniji so se organizirali in s slovenskimi zastavami protestirali po ulicah San Francisca ter sporočali ameriški vladi, da mora podpreti Slovenijo. Zvonko se je z vsemi močmi zavzemal za napredek domovine. Uporabil je ves svoj vpliv, da bi na Univerzi Stanford uvedli študij slovenščine. Velik potencial je videl v mladih in nadarjenih slovenskih dijakih in študentih. Vsako leto je za izbrane zmagovalce tekmovanj s področij naravoslovja in tehnike organiziral počitniške prakse v Kaliforniji. Kar žarel je od zadovoljstva, kadar so mladi izpeljali dober projekt. Zelo si je želel, da bi v Sloveniji vzniknilo čim več raziskovalno in razvojno uspešnih skupin.

Na Univerzi Stanford so leta 1985 odprli ob podpori industrije in vlade Center za integrirane sisteme in ga predlagali za vodjo. Zadolžitev je sprejel, saj je bil trdno prepričan, da lahko le neposredna sprega med akademskim in industrijskim okoljem vodi do novih inovativnih proizvodov. V letih, ki so sledila, je postavil temelje modernemu poučevanju fizike. Sam je v jeziku C sprogramiral učne simulatorje, ki so bili zasnovani na osnovnih fizikalnih interakcijah med delci.

Januarja 1987 so Zvonka Fazarinca poslali za 20 mesecev v Evropo, kjer je na univerzah in raziskovalno-razvojnih inštitucijah predstavljal prednosti HP-jevih inovativnih rešitev. V svoja predavanja je vključeval učne simulatorje, ki jih je za fizikalne pojave sam napisal. Čeprav je do potankosti obvladal višjo matematiko ter poznal vse metode in algoritme, predvsem za analitično reševanje nelinearnih problemov, mu je intuicija govorila, da je treba fizikalne fenomene opazovati in preučevati, ko se skozi simulacijo razvijajo le po treh ali štirih osnovnih fizikalnih zakonih. Želel je, da njegov pristop spodbudi kreativno razmišljanje in interakcijo pri poslušalcih. Zato je predavanja provokativno začenjal s trditvijo, da »narava ne rešuje matematičnih enačb«. Še posebej rad je to naredil, če so bili v avditoriju zbrani svetovno priznani profesorji matematike. Da bi se iz njihovih odzivov naučil, kako čim jasneje pojasniti svoje ideje, je prosil ženo Drago, ki ga je spremljala na mnogih predavanjih, naj pozorno opazuje odzive in telesno govorico poslušalcev. Naknadno mu je o vseh zapažanjih natančno poročala.

Srečeval z mnogimi somišljeniki, med njimi tudi s prof. dr. Hermannom Härtlom z Univerze v Kielu. Leta 1988 sta osnovala skupino za konceptualno učenje naravoslovja (Conceptual Learning of Science – CoLoS). Povezala sta evropske in ameriške univerzitetne raziskovalce, ki so razvijali računalniške učne programe za področje fizike. HP je sponzoriral delovanje skupine, predvsem s svojimi računalniki. Zahvaljujoč Zvonkovi izredni naklonjenosti slovenskim univerzam, je CoLoS najprej podprl projekte na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, leta 1995 pa še na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru (FERI). Na FERI smo takrat dobili več HP-jevih delovnih postaj in na njih začeli izobraževati naše študente. Ob tem so nastali simulatorji za dinamično prikazovanje, kako se odvijajo razni netrivialni algoritmi v računalniških operacijskih sistemih in komunikacijah in kako nanje vpliva spreminjanje vhodnih parametrov.

Zvonko Fazarinc je z veseljem podprl širjenje CoLoS-ovih vsebin na nova področja. Dobro je poznal računalniško podprte projekte, ki so se na FERI izvajali skupaj z medicinskimi ustanovami. Predlagal je, da se lotimo razvoja simulatorjev še na tem področju. S prof. dr. Louisom Halamekom z Medicinske fakultete na Univerzi Stanford sta dorekla osnovna izhodišča za računalniški simulator, na katerem bi se v virtualnem okolju študentje medicine urili v posegih pri poporodnih težavah dojenčkov. Projekt je leta 1999 materialno podprl sklad Lucile Packard, žene Davida Packarda, direktorja HP. Zvonko je skrbno nadziral razvoj »virtualnega dojenčka« na FERI. Poskrbel je izbiro in nakup računalniške opreme, ki omogoča kreiranje virtualnih računalniških prostorov in »oživljanje« avatarjev v njih. Slovenski razvijalci so se srečevali z njim tako v Kaliforniji kot v Sloveniji. Poleg dobrohotnih spodbud so vedno slišali tudi utemeljene konstruktivne kritike.

Pri animiranju članov skupine CoLoS je bil neutruden. Vsako leto so se člani sestali na letni konferenci, ki jo je gostila ena od držav udeleženk, in poročali o svojih dosežkih. Na vrsto je prišla letna konferenca v Kaliforniji, ravno takrat pa je Zvonko zbolel in prestal zahtevno operacijo. Kljub temu je z nečloveškimi napori organiziral konferenco in se je udeležil le dva tedna po težkem posegu. Vztrajal je v avditorju, čeprav je bil vidno izčrpan in upadel. V svojem značilnem slogu se je celo šalil na svoj račun. V angleščini je izrabil enako slišne besede - homofon, ko je sporočil, da ima sedaj »kratko kolumno« (short column), namigoval pa je na stanje po operaciji.

Zvonko Fazarinc je o svojih dognanjih redno poročal v znanstvenih in strokovnih člankih. Njegov ostri analitični um je odgrinjal tančice, tuje tudi mnogim poznavalcem. Pri pisanju enega svojih zadnjih člankov, ko je že prekoračil devetdeseto leto življenja, je potožil, da se ukvarja s »subatomsko analizo gibanja elektronov, kar vodi iz Newtonove dinamike direktno v relativnost« in da se zatika pri objavi, ker znanstvene revije ne uspejo najti relevantnih recenzentov. Po mnenju njegovih sopotnikov pri HP pa se je treba pokloniti monografiji, v kateri je zbral in uredil dela dr. Barneya Olivera, direktorja HP-jevih laboratorijev iz časa, ko je Zvonko tja prišel kot mlad raziskovalec.

Priznanje je dobil tudi doma, v Sloveniji. Leta 1994 je bil imenovan za ambasadorja Republike Slovenije v znanosti, predlani pa za častnega člana Inženirske akademije Slovenije.

Ko odide velik človek in znanstvenik, kakor je bil Zvonko Fazarinc, se pretrgajo vezi, ki so se spletle skozi desetletja poklicnega sodelovanja in prijateljstva. Ostanejo pa neizbrisni prispevki k napredku tehnike in znanosti ter dobrobiti sonarodnjakov in človeštva nasploh.

Damjan Zazula, FERI, Univerza v Mariboru

Na spletu si lahko ogledate tudi kratko video predstavitev dr. Zvonka Fazarinca, ki ga je leta 2018 izdelala ASEF - American Slovenian Education Foundation.
Vabljeni: https://www.youtube.com/watch?v=J3ouXSpYGe8